Poraba mineralnih gnojil se je v Sloveniji v letih 1992-2015 zmanjšala za 28 %. Zmanjšala se je tudi poraba rastlinskih hranil (N, P2O5, K2O) na hektar kmetijske zemlje v uporabi in sicer iz 135 kg/ha na 103 kg/ha, oziroma za 23 %. V obdobju 1992-2015 smo na hektar kmetijske zemlje v uporabi povprečno porabili 62 kg N, 28 kg P2O5 ter 34 kg K2O. V obdobju 2002-2013 je bila poraba rastlinskih hranil v Sloveniji večja (100 kg/ha) kot v državah članicah Evropske unije (88 kg/ha).

Raven intenzifikacije kmetijstva v Sloveniji je zmerna in predvsem poteka v smeri izboljšanja delovne intenzivnosti kmetijske pridelave oziroma zmanjševanja vložka dela na enoto površine oziroma proizvoda. Število glav velike živine (GVŽ) na ha kmetijske zemlje v obdelavi kot najbolj agregatni kazalec proizvodne intenzivnosti je stabilno, obremenitev pa se je v obdobju 2000 - 2013 podobno kot v drugih državah članicah EU celo nekoliko zmanjšala.

Kmetijska zemlja je leta 2011 pokrivala 19,6 % varovanih območij narave. V varovana območja narave je vključenih 24,9 % vse kmetijske zemlje. Kmetijstvo je v preteklosti v Sloveniji omogočilo veliko pestrost vrst in habitatov ter odločilno oblikovalo kulturno krajino. Oblikovanje varovanih območij je le prvi korak k ohranjanju tradicionalnih kmetijskih habitatov, dejansko pa bomo te habitate ohranili le, če bodo imeli kmetje za ohranitev obstoječega stanja ekonomski interes.

Odziv kmetijskih gospodarstev na kmetijsko politiko in ugodne tržne razmere, ki podpirajo širjenje ekološkega kmetovanja, je iz leta v leto večji. Površine zemljišč, namenjene ekološkemu kmetovanju, so se v obdobju 1999–2018 povečale iz 2.400 ha na 47.848 ha oziroma iz 0,5 % na 10,0 % vseh kmetijskih zemljišč v uporabi. V strukturi kmetijskih zemljišč z ekološkim kmetovanjem močno prevladuje trajno travinje (leta 2018: 81 %), kar kaže na to, da se za prehod v tovrstno pridelavo odločajo predvsem živinorejska gospodarstva.