Površine zemljišč, ki so vključene v izvajanje kmetijsko okoljskih ukrepov, so se v obdobju 2015–2021 opazno povečale. V tem obdobju se je neto površina kmetijskih zemljišč vključenih v kmetijsko okoljske ukrepe povečala iz 131.410 ha na 160.132 ha (povečanje za 22 %). Delež teh zemljišč v skupnih kmetijskih zemljiščih v uporabi (KZU) se je tako povečal iz okoli 27 % na okoli 33 % vseh KZU.

Kmetijstvo v območjih z visoko naravno vrednostjo ob ustreznih tehnoloških rešitvah lahko zagotavlja ustrezno raven biološke raznovrstnosti. Ekstenzivni načini gospodarjenja omogočajo ohranjanje pestrosti vrst in habitatov, s tem pa tudi enkratne krajine z bogato kulturno in naravno dediščino. Po oceni, ki je bila v Sloveniji narejena na osnovi podatkov o rabi zemljišč CORINE in podatkov o zajemu rabe kmetijskih zemljišč, se v kmetijskih območij visoke naravne vrednosti nahaja med 60 in 80 % vse kmetijske zemlje v uporabi.

Kljub temu, da se je izobrazbena raven na slovenskih kmetijskih gospodarstvih v obdobju 2000-2020 precej izboljšala, je še vedno precej neugodna. Še vedno ima več kot polovica gospodarjev zgolj praktične izkušnje za delo v kmetijstvu. V vseh starostnih razredih se povečuje število gospodarjev, ki imajo zaključeno eno od oblik formalne kmetijske izobrazbe. V okviru Programa razvoja podeželja se je 105.406 udeležencev udeležilo izobraževanj in usposabljanj pri podukrepu M01: Podpora za dejavnosti poklicnega usposabljanja in pridobivanja spretnosti.

V Sloveniji zajema večji del energijske porabe v kmetijstvu plinsko olje za pogon kmetijskih strojev (55,2 %), sledi energija za proizvodnjo mineralnih dušikovih gnojil (38,0 %) in električna energija (4,5 %). Pri primerjavi s povprečjem 28 evropskih držav ima Slovenija v letu 2016 za 9,5 % večjo neposredno porabo energije na hektar kmetijskih zemljišč v uporabi in za 13,5 % manjšo posredno porabo energije v kmetijstvu.