Slovenija je pri velikosti kazalca energetske intenzivnosti končne rabe energije precej slabša od povprečja EU-28. Po letu 2007 se je zniževanje intenzivnosti rabe končne energije, z izjemo leta 2014, ustavilo. V zadnjih letih se je energetska intenzivnost najbolj zmanjšala v gospodinjstvih.

Leta 2018 je bil delež OVE v bruto rabi končne energije v Republiki Sloveniji 21,1 odstoten in je bil za 5,1 odstotne točke višji kot leta 2005. Pri doseganju nacionalnega cilja OVE po Direktivi 2009/28/ES je Slovenija na kritični poti, saj je pod indikativno trajektorijo iz Akcijskega načrta za obnovljive vire energije (AN OVE). V obdobju do leta 2020 bo treba delež povečati še za 3,9 odstotne točke, kar je izjemno zahtevno, saj se je od sprejema AN OVE delež v obdobju 2010‒2018 povečal le za 0,7 odstotne točke.

V Sloveniji število podjetij, registriranih po ISO 14001 ter shemi EMAS in število podeljenih okoljskih marjetic z manjšimi odstopanji v splošnem narašča. Po številu podeljenih standardov ISO 14001 ter okoljskih marjetic na milijon prebivalcev sodi Slovenija v evropskem merilu nad povprečje EU-27. Nekoliko slabše je na področju EMAS, kjer se Slovenija v skupini držav EU-27 uvršča pod njihovo povprečje.

Kmetijstvo v območjih z visoko naravno vrednostjo ob ustreznih tehnoloških rešitvah lahko zagotavlja ustrezno raven biološke raznovrstnosti. Ekstenzivni načini gospodarjenja omogočajo ohranjanje pestrosti vrst in habitatov, s tem pa tudi enkratne krajine z bogato kulturno in naravno dediščino. Po oceni, ki je bila v Sloveniji narejena na osnovi podatkov o rabi zemljišč CORINE in podatkov o zajemu rabe kmetijskih zemljišč, se v kmetijskih območij visoke naravne vrednosti nahaja med 60 in 80 % vse kmetijske zemlje v uporabi.