Slovenija je pri velikosti kazalca energetske intenzivnosti končne rabe energije precej slabša od povprečja EU-28. Po letu 2007 se je zniževanje intenzivnosti rabe končne energije, z izjemo leta 2014, ustavilo. V zadnjih letih se je energetska intenzivnost najbolj zmanjšala v gospodinjstvih.

Leta 2019 je bil delež OVE v bruto rabi končne energije v Republiki Sloveniji 22,0 odstoten in je bil za 2,2 odstotne točke višji kot leta 2005. Pri doseganju nacionalnega cilja OVE po Direktivi 2009/28/ES je Slovenija na kritični poti, saj je pod indikativno trajektorijo iz Akcijskega načrta za obnovljive vire energije (AN OVE). V obdobju do leta 2020 bi bilo treba delež povečati še za 3,0 odstotne točke, kar je izjemno zahtevno, saj se je od sprejema AN OVE leta 2010 delež povečal le za 0,9 odstotne točke.

V Sloveniji število podjetij, registriranih po ISO 14001 ter shemi EMAS in število podeljenih okoljskih marjetic z manjšimi odstopanji v splošnem narašča. Po številu podeljenih standardov ISO 14001 ter okoljskih marjetic na milijon prebivalcev sodi Slovenija v evropskem merilu nad povprečje EU-27. Nekoliko slabše je na področju EMAS, kjer se Slovenija v skupini držav EU-27 uvršča pod njihovo povprečje.

Kmetijstvo v območjih z visoko naravno vrednostjo ob ustreznih tehnoloških rešitvah lahko zagotavlja ustrezno raven biološke raznovrstnosti. Ekstenzivni načini gospodarjenja omogočajo ohranjanje pestrosti vrst in habitatov, s tem pa tudi enkratne krajine z bogato kulturno in naravno dediščino. Po oceni, ki je bila v Sloveniji narejena na osnovi podatkov o rabi zemljišč CORINE in podatkov o zajemu rabe kmetijskih zemljišč, se v kmetijskih območij visoke naravne vrednosti nahaja med 60 in 80 % vse kmetijske zemlje v uporabi.